Zjutraj svo jo krenila do Kaiteriterija (na poti sva šla tudi čez najdaljši Swingbridge na Buller George river), kjer sva mislila prespati in se kopati, pa je padal dež, tako da sva se odločila da vožnjo nadaljujeva do Takake...tu sva prespala in se dolgočasila v najini dnevni sobi, ker je deževalo kot iz škafa...zjutraj sva se zbudila v suho jutro in se odpeljala do plaže Wharariki beach, to je moja dosedaj najlepša plaža na nz...pot do nje je 20 min iz parkinga, greš pa mimo pašnikov in sipin do same plaže, kjer so v vodi skale ob njih pa mladički tjulnov in tudi starši pridejo popoldne...pupsi so tako mali, še hodit ne znajo dobro in so štorasti...prav zabavno jih je opazovat in to cca. en meter stran...potem sva šla še na Farewell Split, najdaljše sipine menda na svetu (hmm) kjer sva videla tri kite (tu velikokrat nasedejo in poginejo in to smrdi kot vrag), mrtve, ki so razpadali (mejbi je en star malo več kot en mesec, ker so menda takrat nasedli kiti)...ko hodiš po sipinah je tako kot v sahari (le da je tu pesek bel), na eni točki ne veš več kam moraš, sama pot pa je zares slabo označena, zopet sva hodila dobre 3 ure)... potem sva si šla ogledat še svetovno znane Te Waikoropupu springse, izvir vode, ki je tako čista, da menda lahko vidiš v daljavo pod vodo celih 63 m)... nato sva pot nadaljevala do najine baze v Totaranui beach (ki spada že pod Abel Tasman park), plaža nama je bila takoj všeč, zlati pesek in lep zalivček in kristalno čista voda, tako da sva se odločila, da bova naslednji dan samo izležavala...in res je pasalo (pomoje celo prvič na celem dopustu), če me spomin ne vara je to tudi prva plaža, ki je namenjena kopanju in namakanju, saj ni valov...na samo temperaturo morja sva se pa pa tudi že malo navadila...šla sva tudi peš do Goat beach, še lepša plaža, pesek pa je bil tu bolj bel, videla sva tudi skata...tu lahko drugače hodiš od zalivov do zalivov (51 km v eno smer, 3-5 dni), vmes pa spiš v šotorih...lahko se premikaš tudi z vodnim taksijem ali pa s kanujem...midva sva se odločila za slednje...nadaljevanje sledi (aja tu poceni kempov sedaj ni, danes spiva v Old McDonald farmi v Marahu, kjer so najine sosede lame...)
Kiwi kotiček: najprej čestitke našim športnikom... tu o oi ni ne duha ne sluha, kot da ne obstajajo...
Še kar se tiče cest, če želiš videti znamenitosti, se moraš pripraviti na makedam, tu je to nekaj običajnega, ceste so tudi narrow in uneven..ubupne, če bi bil najin avto, bi se nama paralo srce na teh makedamakih luknjah....
In še tukaj je vse naj, najbolj..večje,..itd.. samo, da te farbajo...ampak midva se jim že lahko malo nasmehneva, ko nama hočejo prodat kakšno gnilo bučo...
Komentarji
Objavite komentar