V vinales smo prišli točno, ob 12.15. Odpravila sva se do najine case Ville el ranchon (več spodaj v kuba kotičku), kjer sva dobila mangov sok za dobrodošlico potem pa sta nama lastnika uredila jahanje, 5 cuc na uro na osebo. Najin vodič Adriano naju je peljal po plantažah tobaka... tukaj je zares prečudovito. Kubanski konji so zares nekaj posebnega, so manjše rasti in zeloo zdresirani. Jaz sem imela Caramela, Aljaž pa Mojito-ta. Po eni uri smo se ustavili v hiši tobaka, kjer sva pila Coco Loco, nato pa si ogledala postopek izdelave cigar in seveda sva eno tudi pokadila in kot se za prava turista spodobi, sva jih par tudi kupila. Vmes je lilo kot iz škafa (prvič po treh mesecih in če greva midva jahat skor mora deževati), še dobro da smo bili v hiši in spili smo še malo ruma (rum, ki ga pijejo lokalci je nama boljši kot razne priznane znamke v Evropi). Ker je bilo vse razmočeno, smo našo turo počasi zakjučili, tako da smo odhajali do najine case, kjer naju je čakala obilna večerja in prvič sva se zares dobro najedla. Naročila sva lobsterja, je bil tako velik, da sva ga še pustila, dobila še juho, riž, patato fritta (banana kot čips) in sadni krožnik ter solato, 10 cuc na osebo. Potem pa jaz še pino colado aljaž pa mojito, 2 cuc na osebo. Nato sva šla malo po mestu, potem pa kar hitro spat, saj sva bila zelo utrujena.
Drugi dan naj bi šla na hop on hop off bus po vinalesu in okolici in glej ga zlomka, ni vozil. Eni so rekli, da ne vozi več, eni da ne vozi ob nedeljah.. Tako sva šla potem kar peš do poslikane skale (4 km), vstopnina 3 cuc s pijačo. Naročila sva pino colado z rumom, hecno je, ker ti da rum posebej, kar celo flašo in si ga sam dotočiš po mili volji. Nato sva šla pa s kočijo nazaj do mesta, 3 cuc za oba. Ker nama je bilo jahanje včeraj tako ql, sva šla še za dve uri in že spet sva bila navdušena nad podeželjem. Jaz sem imela konja Negrido, Aljaž pa mulo El tequilo, ki pa sploh ni bil pravi konj, mama je bila oslica al pa oče, se pravi je bil mula... in ja malo se mu je poznalo, da je tudi osel, ker ni imel pravega koraka, mal je bil trmast, v galop je šel kot zbezlan. Po jahanju sva imela zopet večerjo, tokrat pujsa 8 cuc na osebo. Potem sva šla malo do trga, kjer plešejo salso in spat, saj sva imela zjutraj bus v trinidad že ob 6.45.
Vinales kotiček: caso villa el ranchon - Ignacio y Reiza vsem priporočava, zares lepa in čista casa, Reiza kuha odlično. Casa je 1 km iz centra, bolj na podeželju, nasproti hiše, kjer sušijo tobak. Stane 20 cuc na sobo, zajtrk 4 cuc na osebo, večerja 8-10. Še nakaj o casah - lastniki cas morajo dati vladi vsaki dan 6 cuc/na sobo, ali imajo turiste ali pa ne, samo kmalu bo drugače, 100 cuc na sobo na mesec in 10% od zasedene sobe. Še kontakt od najine case: villaelranchon@nauta.cu in tel. 0053152568002.
V vinalesu je voda zelo draga, 1.5 cuc za 1.5 l, v trgovini je sploh niso imeli, samo v barih. Prav tako nisva mogla kupit kruha, v pekarni nama ga niso želeli prodati, kar je Aljaža razpizdilo (jebeš socializem, če ti pa ne prodajo kruha, ker si turist). Na srečo čez dan niti nisi lačen, ker je tako soparno.
Tako kot nama tukaj prodajajo lubenice, nama jih niso še nikjer.. Imava kar trdo kožo glede tega, tukaj pa so tako prijazni, da se komaj zaveš, da so ti prodali bučo.. Ampak jih že imava malo v pesti.. Tukaj res ne smeš padati na njihovo pretkano prijaznost, poj pa daš za cigare 10 cuc namesto 5 cuc in razno razne fore, na koncu dneva pa ne veš kje si zgubil denar (cuc tu in tam pa jih ni)... Nekako sva pozabila, da je treba tudi tukaj barantat.
Zaključek: vinales je definitivno vreden ogleda, obvezno je jahanje, ker ga šele tako lahko doživiš.
Komentarji
Objavite komentar