Še vedno se sprašujeva, zakaj sem nisva prišla že prej. Vse skupaj je malo bolj umirjeno in glede na to, da sva nad Sardinijo zares navdušena, je to malo manj obljuden raj ob Sardiniji. Upava, da bo tako tudi ostalo.. Tukaj je tudi prijetno za pohodnike, saj ni tako velik otok in z malo volje jo lahko lepo prehodiš. V kampu ima ogromno ljudi kajake in manjše čolničke z motorji in raziskujejo tod okoli, lahko se pa tudi z avtom voziš in potem malo peš naokoli.
Tadrugi dan smo se odločili, da bomo na plaži v okolici kampa in ker je popoldne začelo nekaj pihati, me je Petra naščuvala naj grem po srf. Meni se je zdelo malo premalo, pa še voziček sem pozabil doma, s katerim ponavadi vozim srfe... Sem se malo upiral, ampak duša mi ni dala, da ne bo kot lansko leto in sem si rekel, treba je zagrabiti bika za roge - se naložil z vso opremo in odpešačil ta slab kilometer z vso šaro, potem že vse skoraj sestavim in ugotovim, da mi manjka majhen košček (alu krogec), ja nič, pa sem odkorakal nazaj po to majhno sranje.. Končno vse sestavim, hitro štartam, si v zalivu mislim saj se samo zapeljem na odprto pa bo, ampak kmalu je sledilo razočaranje, nič ne bo. Zato sem obrnil in razsedlal vse skupaj, potem pa se je vsaj Nash malo na dili igral, saj je prej jokal, da sem vzel njegovo dilo in da je zdaj moj njegov krokodil in naj kar z njim srfam...No sledil je premik opreme do šotora, hitro pod tuš in v mesto. Samo mesto ni nič posebnega. Sva res pričakovala kaj več v stilu Bonifacia na Korziki, ampak se malo meša s starimi stavbami in stavbami iz osemdesetih, ki so arhitekturno in vizualno neka kvadratna pozidana skrapocala, brez duše poleg tega pa mestu manjka še kakšna metla in čistilni stroj in en Zoki, da malo zapre promet po ulicah. Ne glede na vse skupaj, Ljubljana je čista in urejena in tako spoznaš, da po mestnem jedru vozila nimajo kaj iskati (nas Ljubljana malo razvaja, kar se tega tiče).. Pojedli smo pico, potem pa odšli nazaj v kamp. Nash je šel še malo na svoj poganjalček in na tobogan, potem pa s Petro spat.
Tadrugi dan smo se odločili, da bomo na plaži v okolici kampa in ker je popoldne začelo nekaj pihati, me je Petra naščuvala naj grem po srf. Meni se je zdelo malo premalo, pa še voziček sem pozabil doma, s katerim ponavadi vozim srfe... Sem se malo upiral, ampak duša mi ni dala, da ne bo kot lansko leto in sem si rekel, treba je zagrabiti bika za roge - se naložil z vso opremo in odpešačil ta slab kilometer z vso šaro, potem že vse skoraj sestavim in ugotovim, da mi manjka majhen košček (alu krogec), ja nič, pa sem odkorakal nazaj po to majhno sranje.. Končno vse sestavim, hitro štartam, si v zalivu mislim saj se samo zapeljem na odprto pa bo, ampak kmalu je sledilo razočaranje, nič ne bo. Zato sem obrnil in razsedlal vse skupaj, potem pa se je vsaj Nash malo na dili igral, saj je prej jokal, da sem vzel njegovo dilo in da je zdaj moj njegov krokodil in naj kar z njim srfam...No sledil je premik opreme do šotora, hitro pod tuš in v mesto. Samo mesto ni nič posebnega. Sva res pričakovala kaj več v stilu Bonifacia na Korziki, ampak se malo meša s starimi stavbami in stavbami iz osemdesetih, ki so arhitekturno in vizualno neka kvadratna pozidana skrapocala, brez duše poleg tega pa mestu manjka še kakšna metla in čistilni stroj in en Zoki, da malo zapre promet po ulicah. Ne glede na vse skupaj, Ljubljana je čista in urejena in tako spoznaš, da po mestnem jedru vozila nimajo kaj iskati (nas Ljubljana malo razvaja, kar se tega tiče).. Pojedli smo pico, potem pa odšli nazaj v kamp. Nash je šel še malo na svoj poganjalček in na tobogan, potem pa s Petro spat.
Komentarji
Objavite komentar